Joana je živahna petnajstletnica, navdušena nad rokovsko glasbo in literaturo. V Parizu živi z dvema bratoma, materjo in očimom, ki so bili pred mnogimi leti prisiljeni sprejeti politični azil. Njen oče je izginil, ko ji je bilo šest let; domnevno so ga aretirali in v ječi ubili pripadniki tedanje vojaške diktature. Leta 1979 pa so v Braziliji razglasili amnestijo za politične zapornike in azilante. Družina se čez noč in brez njenega privoljenja odloči vrniti v domovino, ki se je Joana komaj še spominja. V velemestu Rio de Janeiro, kjer se je rodila in kjer je izginil njen oče, začne Joana zbirati delce spominov na svoje razbito otroštvo. Različne države in jeziki se zlivajo v nasilne ali nerazumljive podobe. Doživljanje občutkov iz preteklosti, ko so jo oblikovale odločitve njenih staršev, pri Joani vzbudi željo po tem, da bi svojo zgodbo napisala v sedanjosti.